Pokopanih je približno 6,982 vojnih ujetnikov različnih narodnosti (britanci, nizozemci, avstralci, američani), ki so izgubili življenje med gradnjo mostu na reki Kwai, čez katerega je bila speljana železnica do Burme. Japonska je namreč hotela zgraditi most do Burme, za kar bi potrebovali 3 leta, zato so najeli sužnje, ki so jo naredili v 16 mesecih. Umrli so pod brutalnim vodstvom japonske vojske, zaradi bolezni, podhranjenosti. Vojna je trajala od leta 1939 do 1945.
Naprej smo se zapeljali do vojnega muzeja JEATH WORLD WAR II MUSEUM.
Kratica JEATH predstavlja ped narodov, ki so sodelovali pri gradnji železnice (japonci, angleži, američani, avstralci, tajci in holandci). Muzej stoji na bregu reke, v notranjosti templja Wat Chai Chumphon. V njem je v slikah prikazan potek vojne, razstavljeno je orožje, medicinski pripomočki, avtomobili.
Iz muzeja je lep pogled na most na reki Kwai, na katerega smo tudi šli. Pogled iz mostu je biv kar malo strašljiv. Itak je bilo na mostu ogromno turistov s katerimi se je bilo treba srečevat. No sam lih zlo velik prostora za umikanje ni bilo. Pogled iz mostu pa ni biv nič kaj prijeten, reka Kwai.
Naprej smo se peljali do železniške postaje. Peljali smo se z vlakom in ogledovali okoliško hribovje. lep pa je biv pogled na reko Kwai in na plavajoče hiške. Na vlaku so bili tajski šolarčki. Nasmejani otroci, ki radi pozirajo, navezujejo stike.
Sledilo je kosilo na plavajoči restavraciji. Kaj smo jedli? Riž, zelenjavo in piščanca. Kako nenavadno.
Potem pa ogled TEMPLJA TIGROV ali Wat Pa Luagta Bua Yannasampanno Forest Monastery. To je budistični tempelj na Z Tajske, ki hrani veliko vrts živali, od tega je največ tigrov. Ustanovljen je bil 1994 kot gozdnati tempelj in zatočišče za divje živali. Za vse skrbijo menihi in prostovoljci.
Najprej kar smo zagledali je bila dolga vrsta. Prisoten je biv tudi adrenalin, saj se ne slikaš vsak dan s tigrom. Razdelili smo se v dve vrsti, v eni vrsti smo bili tisti, ki smo se slikali z običajnimi tigri, v drugi pa so bili tisti, ki so se slikali s tigrovo glavo v naročju, seveda za doplačilo 1000 BTH. Seveda je bila prva vrsta daljša. Med slikanjem na sebi nismo smeli imeti očal, nakita, da ne bi vznemerili tigrov. Slikali smo se eden po eden. ob vsakem pa sta bila po dva spremljevalca. Eden ki me je vodil od tigra do tigra in eden ki je slikav, seveda z mojim aparatom. Nisem bila čist prepričana če sem na kakšni sliki, vse je potekalo zelo hitro. Šele takrat so se mi tigri zasmilili.
Bili so kot zadrogirani, podhranjeni, nobenega življenja ni bilo v njih. Žalost.
Potem pa še eno slikanje. Imeli smo to "srečo", da so tempelj ravno zapirali, tako da smo lahko tigre pospremili do klet, držali smo jih na špagi. In še res zadnje slikanje, hranjenje tigrov.
Videli smo še krave, bika, srne, jelene, divjega prašiča, pave, kokoši. Vse živali se kar prosto sprehajajo po templju.
Prišev je čas za odhod. Seveda sva z Barbaro mogle še vse poslikat pa še WC. Pa sva prišle do avtobusa zadnji. Kar ugotoviva, da za naju sploh ni več prostora. Hm, kako je biv pa prej? Seveda so bili na našmu busu spet kar eni drugi ljudje. Pa smo mogli inprovizirat. Tako sva sedeli v kombijo spredaj. Na sedežu za enega sva sedeli dve. Hm, moja poza ni bila lih prijetna, vožnja z ročico za menjavanje med naogami?! No ja saj gre, ni pa lih zabavno. Eno nogo sem imela na Barbarini strani drugo pa na voznikovi.:) Sem preživela, bilo pa je povno smeha.
Dneva še kar ni bilo konec. Sledil je ogled slapa SAIYOK - NOI. Tukaj je tudi konec železnice. Zato tukaj stoji tudi majhen muzej. Drugače pa je to priljubljen kraj domačinov, saj je primeren prostor za piknike.
Tako se je naš današnji izlet zaključil. Sledila je še večerja, tokrat zelo pikantna. Vožnja do hišic na reki Kwai, kjer smo tudi spali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar