BANGKOK IN NAKUPOVANJE

Vroča kri se je že pomirila. Zbudile smo se ob devetih. Danes je bil dan nakupov. Ponovno smo odšle na obilen zajtrk, potem pa hop na tuk-tuk in divjo vožnjo do CHATUCHAK MARKETA. Odprt je ob vikendih in je največji trg na Tajskem. Tukaj je okrog 8.000 stojnic, na katerih prodajajo gospodinjske aparate, nakit, obleke, čevlje, spominke, živali, vse. Seveda je nujno potrebno barantanje. Stojnice stojijo ena zraven druge. Tako da je kar malo prostora za sprehajanje, saj se turistov in domačinov kar tre. Seveda smo se oborožile s parimi stvarmi, spominki, kakšna cunjica. Hitro pa smo tudi obupale, saj je bilo vsega preveč, res pa je da so si stojnice med sabo kar podobne. Tako smo odšle še na kosilo in nazaj proti ulici na kateri je naš hotel. Seveda je bilo tusi na naši ulici veliko stojnic,ki so bile glede gužve veliko bolj dostopne. Tukaj se je nakupovanje šele začelo.

Ker je bil to naš zadnji dan na Tajski smo se morale pripraviti na jutrišnjo pot. Napakirat vso kramo v nahrbtnik in notri zbasati tudi novo nakupljene stvari. Cel strateški načrt pakiranja. Nekako je misija nemogoče, postalo mogoče.

Po dveh napornih dnevih raziskovanja in nakupovanja po BKK, sva se z Barbaro odločili, da hočeva domov priti vsaj nekoliko spočiti, zato sva si privoščili še zadnjo masažo.

Pred nami je še zadnja kratka noč in slovo od Tajske.

BANGKOK IN TEMPLJI

Danes smo se zbudile v Bangkoku, glavnem mestu Tajske. Po vsakodnevni rutini smo šle na zajtrk. Ja najprej smo morale dobiti nekakšne bone, da smo lahko končno dobile hrano. zajtrk je biv res obilen (toast, maslo, marmelada, sok, kava in mešano sadje z jogurtom. Komej smo vse spravle na mizo.

Današnji dan je bil namenjen raziskovanju Bangkoka s templji, ki jih menda tukaj ne manjka.:) Tako smo

najprej posikale TUK-TUK.

 Že prej so nas opozorili, da tukaj voznikom tuk-tukov ne gre zaupati, da te lahko odpeljejo do enega tretjega templja, kjer ni nobenih turistov, so pa prodajalci, ki te prisilijo da nekaj kupiš. Ampak nam se to tak al pa tak ne more zgodit. Ko smo našle voznika, smo mu rekle naj nas zapelje do glavnih templjev v BKK. Vsaka naj bi na uro plačala 5BTH. No pa se je stvar kar hitro zakomplicirala, saj nas je hotel zapeljati k nkim znamenitostim, ki jih sploh nismo želele videti, češ da k tistim templjem katere hočemo videti, nas ne more peljati, ker je danes tam en praznik, kamor lahko grejo samo tajski ljudje. Pa smo mu začele težit naj nas vseeno zapelje tja. Pa kar ni popustil, je biv že kar orng jezen. Potem pa se kar iznenada ustavi, pa reče no zdaj mi pa povejte točno kaj hočete, kam hočete. Pa mu povemo, pa reče da tja nas pa ne more peljat. Pa pelje naprej, nakar nas seznani da bomo zamenjale voznika. In res dobimo novega voznika. Ta nas je pa sploh odpeljav kar nekam, kjer sploh ni bilo žive duše, kar k enemu "templju", no sploh ne vem če je biv to tempelj, vsaj na zemljevidu ga ni bilo.  Evo pa je prišla tudi moja slaba volja na dan. Kmalu sem bila vsega sita. Vozniku smo rekle da ga ne bomo več potrebuvale in naj zapelje samo še do ladjice, ki nas bo pelala po reki CHAO PHRAYA. To naj bi bila dolgorepa ladjica. Voznik nas je hvala bogu odloživ na pravem mestu. Nakar nas ustavi en možak in reče če bi se peljale z ladjico. Prva cena je bila 1500 BTH za vse tri. Itak predrago. Pa smo rekle da pač ne bomo šle in se usedemo na klopco, da smo se zmenile, kam bi šle naprej, kaj bi si ogledale. Pa pride ta možakar nazaj in reče da nas pelje za 1000 BTH. Zraven je bila še ena agencija kjer so prodajali vozovnice po isti ceni. sproti pa smo še prašale kako je danes s templji. Razveselili so nas z novico, da so kot po čudežu vsi templji odprti.:) Tako smo se za 1000BTH peljale z dolgorepo ladjico.

 

















Peljale smo se po reki Chao Phraya. Kaj smo videle? Jah skoraj nič. Par čolničev na katerih so prodajali sadje, kruh; par templjev za katerese nam sanjalo ni kateri so in ribjo farmo.

Počasi smo se vračali nazaj oz. do templja WAT ARUNE ali Temeplj jutranje zarje.

Najprej smo morale plačati 20 BTH za pristajanje ladje, potem pa je sledil ogled. Okolica templja je lepo urejena, zelenice, grmički lepo obrezani. Na Wat Arun vodijo skoraj navpične stopnice, je pa zato na vrhu lep razgled na reko, templje in na samo mesto. Legenda pravi, da je tempelj dobil ime po indijskem bogu svitanja, Arunu. Kralj Taksin, naj bi tempelj zgradil ob reki na tistem mestu, katerega so najprej obsijali sončni žarki. Tempelj je zgrajen iz porcelanastega stekla, ki se je nahajal na potopljeni kitajski ladji.

Po ogledu smo se ponovno vkracale na ladjo TAXI BOAD, ki nas je prepeljala čez reko. Seveda nas je sonce že zelo zdelalo, zato smo si privoščile shake iz dragon fruit ali zmajevo srce. To je zelo značilen sadež na tajski. Zelo zanimiv okus.

Sledil je ogled templja WAT PHO, ki je najbolj značilen po ležečem budi, dolgem kar 46 m. Naj bi bil tudi največji na svetu.

Nato pa še ogled Wat Phra Kaew in Velike palače. To naj bi bil eden največjih spektaklov za turiste, ki jih tukaj vsekakor ne manjka. Tukaj je hranjena najsvetejša upodobitev Bude - Smaragdna Buda. Kompleks je obkrožen s 1900m dolgim obzidjem in je prava zakladnica tajske umetnosti. Vsak vhod v kompleks je zastražen z vojaki, ki se na vsake toliko časa menjajo.

V tempelj pa je potrebno spodobno oblečen. Ker nismo imele hlač čisto čez kolena, smo si morale sposoditi (polog denarja), kos blaga, ki smo si ga ovile okrog pasu (dolgo krilo). Kompleks je res ogromen, vse kar je možno je odeto v zlato.

 

Sonce in hoja sta nas že čisto zdelala, zato smo si pred vožnjo do hotela privoščile še kosilo na ulici in en zelo drag sladoled.
Končno vožnja do hotela. Teh templjev je bilo danes za moje pojme kar preveč. Vse je zlato, povsod bude,...
Zvečer smo se odločile da gremo zaradi samega firbca še v Patpong, rdeča četrt. Menda da je na Tajski nujen obisk te četrti. No če nočeš ostati brez denarja, tega dejanja ne priporočam. Namreč takoj ko smo se pripeljale s tuk-tukom, nas je prav prijazno lagovoriv en možak, se z nami pogovarjav. Potem pa je rekev, če hočemo videti te lady boye, pa smo rekle ja itak, zato smo pa tukej. In nas pelje v en bar, kjer so bile striptizete. Smo rekle eno pijačo pa gremo. In res notri smo bile 5 minut, več že ne bi zdržala. In ko hočemo plačati račun za pijačo (100 BTH) je bila ta vsota precejšnja. Smo rekle zakaj pa toliko, saj smo samo pile. Ja ne pa morate plačati še gledanje striptizet. Višek dneva in slaba volja. Ljudje ne bodite naivni kot smo bile me.

KANCHANABURI - 2. DAN

Zjutraj smo se zbudile v lepo jutro ob sončnem vzhodu in s pogledom na reko Kwai. Sledil je zajtrk, jajček in toast.

Potem pa smo se počasi odpeljali do uro vožnje oddaljenega nacionalnega parka Erawan.

Slap Erawan teče v sedmih nivojih. Od tega se lahko enostavno povzpne do šestega nivoja. medtem ko je potrebno do sedmega nnivoja preplezati pečino V vsakem nivoju je tudi bazen v katerem se je možno kopati. Do samega vrha je pot dolga približno 2 uri hoje. Slab naj bi spominjal na glavo erawanskega slona, ki naj bi imel po hindujski mitologij tri glave.

Tukaj je tudi pestro življenje živali. Opice skačejo naokoli, predvsem se rade repinčijo, prepirajo, veliko je tudi ptic, najde se tudi kakšen pajek, v samih bazenčkih pa plavajo ribe.

Do drugega slapu smo se s skupino odpravili skupaj. Tukaj so nam popisali steklenice s pijačo, zastaviti smo mogle tudi nekaj denarja. Tako se prepričajo da nismo odvrgli plastenk v naravo. Kar pametno. Seveda smo dobili denar nazaj. Od tukaj smo šle na raziskovanje same.

Prišle smo do petega nivoja, kjer smo srečale dve nemki, k i sta nam povedali, da so na šestem nivoju opice. Juhu, smo rekle, končno nekaj življenja.






Pa smo jih končno ugledale, še bolj pa slišale. Seveda je sledilo fotkanje na 100 in 1 način. Opice so en čas potrpežljivo pozirale, hm potem pa so kmalu postale napadalne.

Tako da smo sklenile, da je najbolje da se počasi vrnemo nazaj in se še malo ohladimo v enem izmed bazenčkov. Pristale smo na 3. nivoju. Tam je biv še en splav, seveda smo ga morale preiskusiti, hm no ja ni nam kaj prida uspevalo.





Potem pa počasi povratek do avtobusa in nazaj proti Kanchanaburiju na kosilo.

Sledila je tri urna vožnja do BKK, kjer smo prevzeli prtljago, si poiskale TAXI in se zapeljale do Khaosan Roada (glavna backpackerska ulica). Podale smo se iskat hotel, vse je bilo kar precej drago. Se kar razvadiš na nižje cene. Nahrbtniki so postajali kar težki, tako da smo pristale v Thai Cozy House (cena 1.150 THB, vključujoč zajtrk).


Zvečer smo šle še malo ven. Kera gužva, stojnice, turisti, ja ni da ni. Privoščile smo si še shake in palačinke. Pred spanjem pa še internet, ki se mu ni kaj prida mudilo delat.

KANCHANABURI - 1.DAN

Po včerajšnjem iskanju prenočišča smo se danes zbudile že ob 5:30. To je res najbolj zgodej do zdaj. Pred nami je bil dvo dnevni izlet do Kanchanaburija. Kot vedno je avtobus zamujav (40 min), smo že navajene. Tukaj se jim nikamor ne mudi. Po 30 minutah vožnje smo se ustavili na bencinski črpalki, kjer smo se ponovno presedali po avtobusih, glede na to kam gremo oz. koliko dnevni izlet smo si vzeli. Po približno uri in pol vožnje smo se pripeljali do KANCHANABUTI WORLD WAR II CEMETERY, kjer so pokopani padli vojaki v II. svetovni vojni.

Pokopanih je približno 6,982 vojnih ujetnikov različnih narodnosti (britanci, nizozemci, avstralci, američani), ki so izgubili življenje med gradnjo mostu na reki Kwai, čez katerega je bila speljana železnica do Burme. Japonska je namreč hotela zgraditi most do Burme, za kar bi potrebovali 3 leta, zato so najeli sužnje, ki so jo naredili v 16 mesecih. Umrli so pod brutalnim vodstvom japonske vojske, zaradi bolezni, podhranjenosti. Vojna je trajala od leta 1939 do 1945.

Naprej smo se zapeljali do vojnega muzeja JEATH WORLD WAR II MUSEUM. 

Kratica JEATH predstavlja ped narodov, ki so sodelovali pri gradnji železnice (japonci, angleži, američani, avstralci, tajci in holandci). Muzej stoji na bregu reke, v notranjosti templja Wat Chai Chumphon. V njem je v slikah prikazan potek vojne, razstavljeno je orožje, medicinski pripomočki, avtomobili.

Iz muzeja je lep pogled na most na reki Kwai, na katerega smo tudi šli. Pogled iz mostu je biv kar malo strašljiv. Itak je bilo na mostu ogromno turistov s katerimi se je bilo treba srečevat. No sam lih zlo velik prostora za umikanje ni bilo. Pogled iz mostu pa ni biv nič kaj prijeten, reka Kwai.

Naprej smo se peljali do železniške postaje. Peljali smo se z vlakom in ogledovali okoliško hribovje. lep pa je biv pogled na reko Kwai in na plavajoče hiške. Na vlaku so bili tajski šolarčki. Nasmejani otroci, ki radi pozirajo, navezujejo stike. 

Sledilo je kosilo na plavajoči restavraciji. Kaj smo jedli? Riž, zelenjavo in piščanca. Kako nenavadno.






















Potem pa ogled TEMPLJA TIGROV ali Wat Pa Luagta Bua Yannasampanno Forest Monastery. To je budistični tempelj na Z Tajske, ki hrani veliko vrts živali, od tega je največ tigrov. Ustanovljen je bil 1994 kot gozdnati tempelj in zatočišče za divje živali. Za vse skrbijo menihi in prostovoljci. 

 
Najprej kar smo zagledali je bila dolga vrsta. Prisoten je biv tudi adrenalin, saj se ne slikaš vsak dan s tigrom. Razdelili smo se v dve vrsti, v eni vrsti smo bili tisti, ki smo se slikali z običajnimi tigri, v drugi pa so bili tisti, ki so se slikali s tigrovo glavo v naročju, seveda za doplačilo 1000 BTH. Seveda je bila prva vrsta daljša. Med slikanjem na sebi nismo smeli imeti očal, nakita, da ne bi vznemerili tigrov. Slikali smo se eden po eden. ob vsakem pa sta bila po dva spremljevalca. Eden ki me je vodil od tigra do tigra in eden ki je slikav, seveda z mojim aparatom. Nisem bila čist prepričana če sem na kakšni sliki, vse je potekalo zelo hitro. Šele takrat so se mi tigri zasmilili.

Bili so kot zadrogirani, podhranjeni, nobenega življenja ni bilo v njih. Žalost. 
Potem pa še eno slikanje. Imeli smo to "srečo", da so tempelj ravno zapirali, tako da smo lahko tigre pospremili do klet, držali smo jih na špagi. In še res zadnje slikanje, hranjenje tigrov. 
Videli smo še krave, bika, srne, jelene, divjega prašiča, pave, kokoši. Vse živali se kar prosto sprehajajo po templju. 

Prišev je čas za odhod. Seveda sva z Barbaro mogle še vse poslikat pa še WC. Pa sva prišle do avtobusa zadnji. Kar ugotoviva, da za naju sploh ni več prostora.  Hm, kako je biv pa prej? Seveda so bili na našmu busu spet kar eni drugi ljudje. Pa smo mogli inprovizirat. Tako sva sedeli v kombijo spredaj. Na sedežu za enega sva sedeli dve. Hm, moja poza ni bila lih prijetna, vožnja z ročico za menjavanje med naogami?! No ja saj gre, ni pa lih zabavno. Eno nogo sem imela na Barbarini strani drugo pa na voznikovi.:) Sem preživela, bilo pa je povno smeha. 


Dneva še kar ni bilo konec. Sledil je ogled slapa SAIYOK - NOI. Tukaj je tudi konec železnice. Zato tukaj stoji tudi majhen muzej. Drugače pa je to priljubljen kraj domačinov, saj je primeren prostor za piknike. 

Tako se je naš današnji izlet zaključil. Sledila je še večerja, tokrat zelo pikantna. Vožnja do hišic na reki Kwai, kjer smo tudi spali.